RAK PRI PSIH IN PALEO PREHRANA

Ne vem, kdaj v študentskih letih, ko sem še gulila klopi Veterinarske fakultete, me je prijelo zanimanje za rakava obolenja. Vem pa, kateri je bil tisti predmet, ki me je programiral, da se mi še danes ob vsakem obolenju v glavi začne pojavljati vprašanje zakaj. Patologija. Iz tisoč in enega vzroka gre po zlu celica, tkivo in navsezadnje ob smrti celoten organizem. Tumorji so tu še posebna uganka. Pod mikroskopom so videti prav neverjetno. Celice, ki so se odcepile od svojih zdravih sosed in plešejo svoj poseben ples, kjerkoli se jim pač zazdi. Znanstveniki se že desetletja trudijo dognati zakaj, pa kljub neštetim novim ugotovitvam, ni povsem jasen tisti začetni sprožilni vzrok, ki zdravo celico spremeni v tumorsko.

Večni zakaj

Ko sem nastopila doktorat s svojo dizertacijo na tumorjih mlečne žleze pri psici, sem si domišljala, da bom stvari prišla do konca. Sigurno je nekaj, kar so vsi ti silni znanstveniki v vseh teh letih spregledali in se bo sedaj meni posvetilo. S svojim ezoteričnim pogledom na svet nisem najbolj navduševala svoje precej konvencionalne mentorice. “Kaj, če bi v doktorsko nalogo vključili prehrano psic?” sem ji predlagala en dan. Njen pogled, ki me je premeril od nog do glave, je povedal več kot tisoč besed in verjetno se je pri sebi že spraševala, če je sploh izbrala pravo kandidatko. “Držite se raje znanosti,” je bil njen odgovor, ki me je takrat potrl in zavedla sem se, da če hočem doktorirati, se moram pač držati ustaljenih kalupov.

Vendar me navdušenje ni minilo in moj zakaj je ostal še naprej glasen. Z velikim zanimanjem sem pregledovala vzorce tumorjev pod mikroskopom in kar nisem se jim mogla načuditi. Medtem ko so bile celice manj agresivnih benignih tumorjev še precej podobne svojim zdravim sosednjim celicam in so bile tudi bolj skladno urejene, so se celice agresivnih malignih tumorjev razraščale v pravem kaosu in bile po obliki še komaj kaj podobne zdravim sosedam.
benigen tumor
Benigen tumor
Še dokaj skladno urejene celice enakih oblik.
benigen tumor
Maligen tumor
Povsem neurejene celice različnih oblik.

Prebrala sem na tone strokovnih člankov in misel na to me je spremljala tudi izven laboratorija, vendar je kljub temu moj zakaj ostal nepotešen. Mogoče pa kaj manjka v tej uganki? Če smo ljudje res zmes telesa in duha in smo telesne vzroke za nastanek raka že raziskali od spredaj in zadaj pa še vedno nismo zadovolj(e)ni, potem je mogoče nepoznavanje duha tisti manjkajoči košček? Vendar kaj to potem pomeni za naše kosmate prijatelje? Imajo tudi oni duha?

Zakisanje tkiva

Preden se izgubim v filozofiji, gremo lepo po vrsti in začnimo s telesnim. To, da so tumorji povezani z zakisanjem tkiva in pomanjkanjem kisika čivkajo že ptički na veji, vendar si znanstveniki še vedno niso edini ali je takšno okolje vzrok ali mogoče le posledica. Se pa strinjajo v tem, da bolj kot je okolje zakisano in brez kisika, agresivnejši je tumor, kar pomeni, da lažje vrašča v okoliško tkivo ali zaseva preko krvnih in limfnih žil v druge organe. Zakisanost je v bistvu največja v tkivu, ki obdaja tumorske celice. Takšno okolje podpira nemoteno rast tumorja in je poleg tega močno toksično za normalne okoliške celice, ki pod takšnim vplivom hitreje tudi same mutirajo.

Od kje tumorske celice dobijo energijo?

Zakisanje je posledica spremenjenega metabolizma tumorskih celic. Za pridobivanje energije se namreč poslužujejo anaerobne glikolize, kar pomeni, da glukozo pretvarjajo v energijo brez uporabe kisika. V tem procesu nastaja predvsem mlečna kislina, ki jo tumorska celica prek svoje membrane odda v medceličnino in ta vpliva na padec pH v okolici in zakisanje.

Glikoliza je v bistvu prastar proces, ki je obstajal že pred začetkom vsega materialnega sveta. Potekala je že pred cca. 3 milijardami let v pra-atmosferi, ko še ni bilo prisotnega kisika. Takrat so obstajale le anaerobne celice (celice, ki za svoj obstoj ne potrebujejo kisika) in so proces glikolize uporabljale za pridobivanje energije. Delno ta proces poteka še danes v naših aerobnih celicah (celice, ki za svoj obstoj potrebujejo kisik). Glukoza vstopi v celico in se najprej predeluje v citoplazmi celice brez prisotnosti kisika, kar imenujemo glikoliza. Proces se nato prestavi v mitohondrije, kjer je za dokončno razgradnjo glukoze potrebna prisotnost kisika. To imenujemo oksidativna fosforilacija in ta proces je energetsko 10x bolj učinkovit kot pa tisti v citoplazmi. Za primerjavo, medtem ko pri glikolizi v citoplazmi nastaneta 2 molekuli energije v obliki ATP, v mitohondriju pri oksidativni fosforilaciji nastane kar 36 molekul.
Zakaj vse to razlagam? Zato, ker do danes še vedno ostaja uganka, zakaj tumorska celica uporablja glikolizo, ki je energetsko precej manj učinkovit proces. Ja zato, ker ni prisotnega kisika, mi boste ugovarjali, pa žal ni tako enostavno. Že več kot petdeset let nazaj je Otto Heinrich Warburg, biokemik in Nobelov nagrajenec, ugotovil da tumorska celica uporablja glikolizo tudi ob zadostni prisotnosti kisika (t.i. Warburg-ov učinek). Naprimer levkemična tumorska celica plava v krvi, ki je polna kisika, pa bo glukozo še vedno pretvarjala preko procesa glikolize. Znanstveniki razmišljajo, da bi takšno obnašanje tumorske celice lahko bilo del procesa prilagajanja na okolje, ko po Drawinovi teoriji preživijo samo najboljši. Tumorska celica namreč z glikolizo zakisa okolje in si s tem ustvari pogoje v katerih druge, normalne celice ne preživijo. Poleg tega lahko tumorska celica ob takšni spremembi metabolizma, preživi tudi v tistih kotičkih organizma, ki so slabše prekrvavljeni in je posledično koncentracija kisika tam nizka. Takšni “skriti” kotički so ne samo neugodni za rast in razmnoževanje zdravih celic, ampak so tu tumorske celice tudi bolj varne pred celicami imunskega sistema.

Od glikolize do paleo prehrane

Kot smo videli, za tumorsko celico primaren vir energije predstavlja glukoza, in tako postane jasno od kje prihaja ideja, da bi obolelim za rakom koristil način prehrane z nizkim vnosom glukoze. Takšna dieta se strokovno imenuje ketogena in bazira pretežno na maščobah, manjši količini beljakovin in nizkem vnosu ogljikovih hidratov. Študije, ki potrjujejo učinkovitost ketogene diete so najštevilčnejše na področju epilepsije in tumorjev možgan. Možganske celice, so namreč tako kot tumorske, velik porabnik glukoze. Ob zmanjšanem vnosu glukoze v telo, jetra pričnejo uporabljati maščobe in tvoriti ketonska telesa, ki nadomestijo glukozo. Možganske celice lahko za vir energije prav tako učinkovito izkoriščajo ketonska telesa, medtem ko jih tumorske celice, zaradi nekaterih okrnjenih metabolnih procesov, precej slabo ali sploh ne. Če pogledamo nazaj, je bila ketogena prehrana naših prednikov, ko so bili še lovci in nabiralci. Živeli so od mesa ulovljenih divjih živali in nabranih divjih rastlin in plodov. V tistem času so se pojavljale tudi prve odcepitve domačega psa iz vrst volkov. Ko so naši predniki prešli iz nomadskega načina življenja na kmetijstvo in v svojo prehrano pričeli vključevati žita, smo imeli že tudi prve udomačene pse. Je mogoče naš novodoben način prehrane kriv za takšno pojavnost raka v zadnjem času? Statistike so namreč precej zaskrbljujoče in porast obolelih za rakom se beleži ne samo pri ljudeh, ampak tudi pri psih. Vendar glede na to, da rak velja za precej kompleksno bolezen, bi verjetno težko s prstom pokazali na le enega krivca. Je pa sigurno prehrana ena izmed tistih pomembnih preventiv, ki nič ne stane, lahko pa veliko da. Prehranjevanje psov s surovim mesom, ki je postalo v zadnjem času precej popularno in paleo prehrana pri ljudeh tako mogoče le nista samo modni muhi. Začeli smo razmišljati o možnih telesnih vzrokih, nekateri tudi o duhovnih. Mene zanima oboje, vendar je duh spet poglavje zase in si zasluži svoj prispevek.
Viri:
  • Khramtsov VV, Gillies RJ. Janus-faced tumor microenvironment and redox. Antioxid Redox Signal 2014, 21(5): 723-9.
  • Gillies RJ, Gatenby RA. Metabolism and its sequelae in cancer evolution and therapy. Cancer J 2015, 21(2): 88-96.
  • Woolf EC, Scheck AC. The ketogenic diet for the treatment of malignant glioma. J Lipid Res 2015; 56(1): 5-10.
  • Freedman AH, Gronau I, Schweizer RM, in sod. Genome sequencing highlights the dynamic early history of dogs. PLoS Genet 2014; 10(1):e1004016. doi: 10.1371/journal.pgen.