KAKŠEN JE NAMEN BOLEZNI?

Namen bolezni

Da se bolezen lahko preboli se mora najprej izživeti

 

Povsem logično naj bi bilo, da ko smo bolni, vzamemo bolniško. Medtem ko nekateri to s pridom izkoriščajo tudi, ko niso bolni, si spet drugi ne vzamejo bolniške tudi ko so res bolni. V službi nimajo zamenjave ali pa se bojijo, da jih bo po bolniški čakalo še več dela in zato raje stisnejo zobe in gredo delat kljub bolezni. Čas kapitalizma takšne pridne delavce s pridom izkorišča, farmacija pa skrbi, da smo v formi tudi takrat, ko smo bolni. V današnjem času obstaja zdravilo že praktično za vsako tegobo. Del si jih lajšamo kar sami z domačo lekarno, sicer pa se odpravimo do zdravnika in zahtevamo antibiotike oziroma druge čudežne tabletke, ki nas bodo v kar najkrajšem času postavili nazaj na noge. Bolezen nas ovira pri naših vsakdanjih aktivnostih in zato nanjo gledamo kot na zlo, s katerim se moramo spopasti in ga premagati, kar se da hitro. To miselnost smo prenesli tudi na naše kužke, pa čeprav ne hodijo v službe in praktično nimajo obveznosti. Pri njih se bolezni še bolj ustrašimo kot pri sebi in že mrzlično iščemo načine, kako jo bomo zatrli. Pa je bolezen res sovražnik, ki ga je potrebno
čim prej uničiti?

 

Sovražnik prihaja od zunaj

Na Veterinarski fakulteti so nas učili, da je za večino bolezni kriv nek mikroorganizem, ki je vstopil v telo. Krivci so tako bakterije, virusi, paraziti ali glivice. Če krivca nismo našli v živih bitjecih, ki so povsod okrog nas in tudi v nas, so bili krivi geni. Če ni bilo krivo ne eno in ne drugo, pa smo bolezen označili za idiopatsko, kar pomeni neznanega vzroka. Idiopatskih bolezni je v zadnjem času presenetljivo vedno več. Pa niti ne zato, ker dejansko ne bi poznali vzroka, ampak so vzroki postali tako kompleksni in tako številni, da ne zmoremo več vsem nadeti imen. Vendar to nas ne ustavi. Mi hočemo imeti diagnozo na vsak način, ker smo potem samo mirni, ko pa smo vendar le našli krivca. Torej se niti ne bomo borili z boleznijo, ampak se bomo borili s krivcem! V vsakem primeru smo pripravljeni na boj. Pa je takšen boj res smiseln ali gre bolj za boj z mlini na veter?

 

Pri celostni medicini so pogledi drugačni

Ko sem se podala na pot izobraževanj s področja celostnih pristopov zdravljenja, se mi je odprl nov svet. Pogled na bolezen je bil tako drugačen, da me je na začetku šokiralo. Niso krivi mikroorganizmi? Niso krivi geni? Bolezen kot nekaj dobrega!? Pa saj se hecate. Počasi, počasi so se topila moja dolgo zasidrana prepričanja in ko so se nova znanja začela potrjevati še v praksi, sem pričela verjeti. V bistvu je k temu pripomoglo tudi moje strastno branje spiritualnih knjig še v zgodnjih študentskih letih. Takrat sem ozavestila, da je za vse kar se nam dogaja potrebno iskati vzrok znotraj nas in nikakor ne zunaj nas iskati krivce. Guruji duhovne rasti bolezen vidijo kot prijatelja, ki nam je prišel povedati, da moramo v svojem življenju nekaj spremeniti ali pa se enostavno ustaviti in si vzeti čas za počitek. Trpljenje, ki spremlja bolezen tako predstavlja gonilni motor, ki nas vodi v spremembe na boljše.

Ena velika razlika med zahodno medicino, ki bazira na farmacevstkih sredstvih in celostnimi pristopi zdravljenja je vsekakor pogled na simptome bolezni. Medtem ko zahodna medicina upre vse sile, da zatre simptome bolezni, celostna medicina poišče vzrok oziroma okrepi organizem v taki meri, da je sam sposoben premagati bolezen. Homeopatija simptome bolezni čudovito opiše – gre le za poskus organizma, da bi se povrnilo ravnovesje. Narava je vsa živa bitja oborožila z mehanizmom, ki neprestano teži k ravnovesju. Dokler je ravnovesje, je tudi zdravje. Ko našega kužka nekaj obremeni, pa naj bo to živo bitje v obliki bakterije ali kemična snov, bo zdrav organizem kaj hitro poskrbel, da se moteči dejavnik odstrani in se notranje ravnovesje povrne. To se dogaja pri akutnih obolenjih. V primeru, da obremenitve delujejo dalj časa, jih je preveč ali pa je organizem šibek, se sposobnost samouravnave poruši in nastane kronično obolenje.

 

Kaj nam sporočajo simptomi bolezni?

Prva obolenja se bodo vedno pokazala na manj pomembnih organih in delih telesa. Organizem živih bitij je pameten in dobro ve, kaj si lahko privošči. Takšna začetna obolenja so prvi opozorilni znaki, ki opozarjajo, da je ogroženo ravnovesje. Če jih preslišimo, bodo postajali vedno glasnejši. Če jih potlačimo, bodo poiskali novo pot, da nas ponovno opozorijo. Simptomatsko zdravljenje počne prav to, potlači. Zatrli smo simptome, ampak vzrok še vedno ostaja. Lep primer, za lažjo predstavo, je goreča lučka v avtomobilu, ki nas opozarja, da se je nekaj pokvarilo. Če bomo gorečo lučko (ta v naši prispodobi predstavlja simptom) na nek način uničili, da bo prenehala svetiti, nismo s tem prav nič rešili. Avto še vedno ostaja okvarjen. Simptomatsko zdravljenje je torej vedno začasno. Slej kot prej bo izbruhnilo močnejše obolenje ali bo prizadet pomembnejši organ, da bomo končno le uvideli, da bo potrebno nekaj spremeniti.

Ko se torej pojavijo simptomi, namesto da jih zatiramo, poskušajmo organizmu pomagati ponovno najti ravnovesje. Tekanje k veterinarju za vsako drisko ali vnetje mehurja, včasih naredi več škode kot koristi. Akutna vnetja se v klasični veterini pač zdravijo z antibiotiki in včasih po nepotrebnem zdravimo tisto, kar bi naš kuža lahko prebolel sam po sebi. Domača oskrba in počitek velikokrat delata čudeže in šele takrat spoznamo, kako močan je mehanizem samozdravljenja. Še pomembnejše je dejstvo, da se bolezen v tem primeru odvije v svojem naravnem ritmu. Ima svoj začetek z blagimi simptomi, vrhunec, ko se v polnosti razvije in tudi svoj konec. S tem, ko smo organizmu omogočili, da bolezen sam preživi, smo ga hkrati tudi ojačali. Poleg tega sedaj nima potrebe po močnejših simptomih ali bolezni, ker smo slišali opozorilo že prvič.

Drugače pa je pri kroničnih obolenjih. Do njih je pripeljalo več zaporednih akutnih stanj, ki smo jih preslišali ali zdravili simptomatsko. Ko se v celostni veterini enkrat lotimo takšnih stanj, se lahko dogajajo zanimive stvari. Postopek zdravljenja ponavadi vzame več časa in vsekakor ni primeren za lastnike kužkov, ki iščejo hitre rešitve. Pričakovati čudežno izboljšanje po prvi terapiji je namreč precej utopično. Je pa razumljivo težko preklopiti iz prepričanja, da za ozdravitev potrebujemo le eno tableto. V celostni veterini je zdravljenje kroničnih obolenj podobno luščenju čebule. Vračamo se nazaj v čas in eno za drugim se odkrivajo vsa pretekla obolenja. Nič ni nenavadnega, če se ponovno pojavi bolezen za katero smo mislili, da jo je naš kuža že prebolel. Organizem z vsako terapijo dobiva več vitalne moči in končno se lahko loti starih ran, ki jih ni nikoli zares uspel zaceliti.

 

Koliko še verjamemo v moč samozdravljenja?

Kolikor je zahodna medicina prinesla napredka, je prinesla tudi gorja. Pustili smo se zapeljati v prepričanje, da je živ organizem šibek. Verjamemo, da živimo v svetu, ko vse naokrog nas preživijo nevarnosti, ki se jih moramo bati. Da nas lahko sesuje ena mikroskopsko majhna bakterija ali mikrogram aditiva v nekem živilu. Prestrašenim je najlažje vladati. Še sploh, če jim v tolažbo ponudiš oporo – čudežne tabletke za vse možne bolezni. In svet se vrti dalje. In vedno manj verjamemo v svoje lastne moči. Vendar živ organizem je čudež Narave! Je močna entiteta, ki lahko premaga vse prepreke. Živali so tu še na boljšem od nas, ker so bolj ohranile povezanost z Naravo. Poleg tega jim zdravilnih sposobnosti ne blokirajo močna čustva in miselne predstave, ki zapolnjujejo vsak dan povprečnega človeka. One ne tarnajo nad zlo usodo bolezni in ne vidijo črnih izidov oslabelega organizma. One so tukaj in zdaj, pripravljene se spoprijeti z vsem, kar jim življenje ponudi. Opazujmo in učimo se od njih, saj so čudoviti učitelji, lahko so naši veliki učitelji.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja