Sporne sestavine v pasjih ležiščih
Pasje ležišče. Na prvi pogled enostaven nakup, vendar ko se enkrat lotimo te naloge, smo lahko kaj hitro zmedeni, kaj sploh izbrati. Ponudba na trgu je namreč res bogata. Ležišča so vseh možnih oblik, velikosti, barv, vzorcev in materialov. Vsi proizvajalci pa obljubljajo prava pasja nebesa. Vendar pa ni vse zlato, kar se sveti. Velika večina izdelkov je namreč še vedno iz sintetičnih materialov, ki ne dihajo, poleg tega pa lahko povzročajo kontaktne alergije. Za povrh so prevlečeni s snovjo, ki jih ščiti pred ognjem ali snovjo, ki jih ščiti pred madeži, ki sta pri občutljivih kužkih zopet lahko sporni. Na drugi strani tudi naravni materiali niso nujno nedolžni. Uporabljeni pesticidi pri sami pridelavi, načini obdelave vlaken, uporabljena barvila in drugi dodatki nam žal ostajajo neznanka. Poleg tega so predpisi pri izdelkih za živali verjetno manj strogi in manj nadzorovani kot pri ljudeh. Naredimo raje našemu kužku sami posteljico iz naravnih materialov, pa bomo zadovoljni mi in on. Poglejmo si kako v tokratnem prispevku.
Prvi udomačeni psi so spali s svojo družino
Tisti, ki svojim kužkom dovolite poležavanje na kavčih in posteljah se verjetno sprašujete, če je sploh smiseln nakup postelje za psa, če pa kuža itak večino časa preživi na vaših počivalnikih. Poskusite, saj vas zna presenetiti, da bo vaš kuža kar naenkrat raje spal na svoji novi posteljici, namesto pri vas. Čeprav se mogoče nekateri zgražajo ob misli na psa, ki spi v postelji lastnika, ima ta »navada« bogato zgodovino. Začela se je namreč še v času, ko se je začelo prvo udomačevanje volkov, ki so potem postali hišni psi. Ti prvi udomačeni kužki so spali s svojo družino, jo greli in varovali pred morebitnimi nočnimi plenilci. To, da spimo skupaj s svojim psom tako niti ni nekaj novega. Naš kuža Wuf ni bil deležen tega luksuza. Takoj na začetku smo mu odredili prostor, kjer spi ponoči in preko dneva, medtem ko mu na sedežno in posteljo nismo dovolili. Ker sama poskušam posnemati vzorce iz narave, nisem nikoli razmišljala o nakupu kraljevske postelje za psa. Volkovi v naravi pač ne spijo na dvojno oblazinjenih sintetičnih materialih. Wuf je tako dobil par starih odej in to so bile njegove posteljice, s katerimi je bil povsem zadovoljen. Lansko leto, ko je bil star približno 3 leta in pol, pa sem začela opažati otiščance po nogah. Sicer ni bilo nič skrb vzbujajočega, le na predelih kostnih štrlin je bila koža rahlo odebeljena in potemnela. Začela sem razmišljati, da odeja očitno le ni tako optimalna izbira in da naš Wuf očitno potrebuje nekaj mehkejšega. Psi altletskih postav z nizkim deležem maščobe, ki so za povrh še kratkodlaki imajo manj »amortizerjev« in pritisk kostnih štrlin na trdo podlago je tako večji. Prebrskala sem ponudbo pasjih postelj, vendar kar nisem našla takšne, ki bi mi bila povsem všeč. Misel na posteljo sem malce opustila in Wuf je še naprej spal na svojih odejicah. Potem pa sem pri kolegici videla posteljico za psa iz ajdovih luščin in jo že hotela kupiti, ampak je bila žal premajhna. Misel na to posteljico mi kar ni šla iz glave in ker imam nekaj osnovnega šiviljskega znanja, sem kaj hitro ugotovila, da bi jo v bistvu lahko naredila kar sama.
Kaj potrebujemo za izdelavo ležišča
Najprej seveda luščine. Večji kot je kuža, več jih potrebujemo, nekako 5-10 kg na 30 kg psa, pač odvisno, kako kraljevska bo postelja. Ajdove luščine so sicer med dražjimi, a k sreči obstajajo tudi cenejše, manj poznane različice, in ena takih so naprimer pirine luščine. Pri izbiri luščin je potrebno paziti predvsem na to, da so očiščene, kar pomeni, da so odstranjeni prašni delci, ki bi lahko dražili dihala. Poleg tega je dobro izbrati ekološko pridelane, da se izognemo morebitnim ostankom pesticidov, ki ji vsekakor ne želimo imeti v postelji našega psa. Luščine imajo to čudovito lastnost, da se anatomsko prilegajo in delujejo mikromasažno, zato so še kako primerne tudi za starejše pse in tiste, ki imajo težave s sklepi. Poleg tega so luščine naravni termoregulator in poleti prijetno hladijo, pozimi pa dobro izolirajo od mrzlih tal. Kar je bilo meni še posebej zanimivo pa je vonj takšne postelje. Malce spominja na vonj po posušeni travi, le da je bolj žiten. Tega vonja se je delno navzel tudi naš Wuf in je tako prijetno dišal po naravi.
Poleg luščin potrebujemo še dve bombažni prevleki. Notranja je nujno z zadrgo, ker predstavlja vrečko, kamor natrosimo luščine, zunanja pa je lahko na gumbe ali samo na preklop. Pomembno je, da izberemo trpežen debelejši bombaž, da so luščine kar najbolj zaščitene pred raztrosom. Idealne so kakšne starejše prevleke za odeje. Te imajo ponavadi že všite gumbe ali zadrge, ki jih lahko koristno porabimo in imamo tako manj dela s šivanjem. Poleg tega so starejše prevleke že večkrat oprane in so se v vseh teh procesih pranja že odplahnile morebitne nezaželjene snovi v tkanini.
Za primerno velikost postelje je najboljše, da psa izmerimo. Izmerimo ga v dolžino, od smrčka do repa in v višino, od plečke pa vse do konca sprednje tace. To so res minimalne mere, ki jih potrebujemo, da se bo naš kuža udobno zleknil na postelji. Na drugi strani navzgor ni omejitev, če želimo narediti posteljo, ki bo večja od našega kužka, le luščin pač potrebujemo toliko več. Je pa tako, da so luščine sipke in je takšno posteljo težje prenašati in malce nerodno tudi slačiti in oblačiti. Sama sem nazadnje naredila posteljo za našega Wufa, ki ima približno 35 kg iz 10 kg luščin in to je bila nekako zgornja meja za njeno udobno prenašanje. Zato sem se tokrat iz praktičnih razlogov odločila za manj polnjenja in tudi iz 7 kg luščin je postelja še vedno kraljevska. Na notranji prevleki je bolje narediti kakšen šiv več kot pa manj. Najboljše je narediti dvakrat po dvojni šiv vzporedno in pri tem uporabiti kvaliteten, mogoče malce debelejši trpežen sukanec. Notranja prevleka se navadno ne snema, ker je zunanja tista, ki jo peremo. Seveda lahko nekajkrat na leto luščine tudi iztresemo iz notranje prevleke v kakšno posodo in damo prati še to prevleko, čeprav zadošča že to, da jo skupaj z luščinami prezračimo na soncu. Sama se poslužujem še dodatne tretje bombažne prevleke s katero samo prekrijem posteljo, tako da spodnja prevleka načeloma ostaja res popolnoma čista. Razmišljala sem tudi o notranji prevleki, ki bi zadrževala vodo, vendar potem takšna postelja ne bi več dihala, zato sem to idejo opustila. Pač edino pazite, da mokrega kužata najprej dobro zbrišete, preden se uleže na svojo naravno posteljo.
Naš Wuf je nad svojo novo posteljo navdušen, čeprav je na začetku potreboval nekaj časa, da se je navadi. Preskok iz nizkih odejic na visoko mehko posteljo je bil izrazit in mu ni bilo povsem jasno, kaj naj počne s to puhasto zadevo. Bilo ga je prav zabavno opazovati, ko je korakal preko nje in se čudil, ko so se mu tace udirale v luščine. Preden se je prvič ulegel, se je na njej še petkrat zavrtel v krogu in se potem zadovoljno pogreznil vanjo. Sedaj je ne zamenja več za nobeno dekico in mogoče bi jo celo raje imel od kavča, če bi seveda lahko šel nanjga.
Kaj potrebujemo
- staro prevleko za odejo ali rjuho iz trpežnega bombaža
- debelejši sukanec
- luščine
- šiviljski meter
Prednosti postelje iz luščin
- diha
- naravni termoregulator
- deluje mikromasažno
- prilagodi se obliki telesa
- prijetno diši
Objavljeno na: Bodieko.si