BRUHANJE, SLINJENJE IN CMOKANJE PRI PSIH

Bruhanje, slinjenje in cmokanje so pojavi, ki so precej pogosti pri psih. Ustroj psov je takšen, da je sam akt bruhanja nekaj, kar je predvidela Narava in je zato pri njih precej enostaven. Volkovi v naravi namreč lahko zaužijejo tudi kaj takšnega, kar jim škodi ali pa se samo preveč ali prehitro najedo in v tem primeru je bruhanje dobrodošlo. Pa je zato bruhanje nekaj običajnega pri naših psih? Ne vedno in namen tega prispevka je, da si pogledamo, kdaj nas bruhanje našega psa lahko skrbi in kaj v teh primerih lahko naredimo sami.

Nekateri bruhajo, drugi samo cmokajo

Ko enkrat dobro poznamo svojega psa, zelo dobro vemo, kdaj je tik pred tem, da bo bruhal. Večina je v teh trenutkih precej nemirna ali pa samo obstanejo in strmijo v prazno. Naslednja faza je intenzivno slinjenje in posledično cmokanje. Slina je pri bruhanju v pomoč, saj požiralnik prevleče s sluzjo, da izbruhana hrana lažje spolzi navzgor do ustne odprtine. Nekateri obtičijo v tej fazi slinjenja, cmokanja, čemur se lahko pridruži tudi glasno požiranje odvečne sline. Tisti, ki imamo kužke, ki bruhajo, si mogoče mislimo, da kako dobro, da eni sploh ne bruhajo. Pa ni tako. Cmokanje lahko traja v nedogled in počasi a vztrajno kravžlja živčke lastnikov. Če se to dogaja ponoči in kuža spi v naši bližini ali celo v naši postelji, je neprespana noč zagotovljena. Poleg tega nam ne da miru misel, da naš kuža trpi in mu mi ne moremo pomagati, kar še dodatno poveča stisko. Bruhanje je po drugi strani lahko samo enkratno in potem mine, vendar v večini primerov ni tako. Epizode bruhanja so pogosto večkratne in nekateri se pri tem tako napenjajo, da se bruhanju pridružijo še drugi znaki, kot na primer oteklina obraza. Opazovati kužka, ki spušča grozljive zvoke ob napenjanju in zraven še oteka pa povzroča lastnikom še večjo paniko.

Uporaba zdravil za zaviranje izločanja želodčne kisline na dolgi rok ni priporočljiva

Dejstvo je, da je vsak kuža individuum in zato poglavje zase. Lahko imamo dva kužka enake pasme in z enako diagnozo pa bosta to izražala na povsem drugačen način. Tu se potem razlikujeta klasična od holistične veterine. Medtem ko so orožje klasične veterine v teh primerih zdravila, ki zavirajo bruhanje in izločanje želodčne kisline, nas v holistični veterini zanima vzrok. Nikakor nisem strogo proti zdravilom, da ne bo pomote, saj so ta v akutnih fazah lahko dobrodošla. Psu, ki je od pogostega bruhanje že povsem izčrpan, prinesejo olajšanje in s tem tudi zaskrbljenim lastnikom. Uporaba na dolgi rok pa lahko spremeni ritmiko izločanja želodčne kisline in z zakrivanjem simptomov, organizem prisili, da najde drugo pot, da nam pokaže, da nekaj ni v redu.

Beleženje dinamike težav nas lahko pripelje do vzroka

Kaj nam je torej storiti? Za začetek opazujemo dinamiko težav in si to beležimo. Kdaj bruha, kaj bruha oziroma kdaj cmoklja in se slini? Je to zjutraj, ponoči, po obroku, na prazen želodec, po aktivnosti,…? Vse te informacije so nujne, da se bolj približamo vzroku. Seveda v primeru, da bruhanje spremlja tudi krvava driska ali je kuža po bruhanju videti precej utrujen in neješč, ne oklevamo z obiskom veterinarja. Namreč v ozadju bruhanja se lahko skrivajo tudi resnejše težave, ki zahtevajo, da nemudoma ukrepamo. Vedno bodimo pozorni na kužkovo počutje. Če je to spremenjeno in odklanja hrano je bruhanje lahko simptom nečesa resnejšega. Namreč kužki so narejeni tako, da jim bruhanje kot tako ne povzroča nekih večjih težav. Večina tudi z užitkom nazaj poje izbruhano vsebino, če jim to dovolimo. Če je to tudi v primeru našega kužka, potem smo lahko bolj mirni in se lotimo beleženja pogostosti in časovne razporeditve samega bruhanja/slinjenja/cmokanja. Par dni, mogoče en teden spremljamo in zapisujemo, da se nam pokaže morebiten vzorec.

Resnejših vzrokov za pojav bruhanja se v tem prispevku ne bomo lotevali, ker jih je enostavno preveč. Sploh pa se lahko niti ne tičejo samega želodca ali prebave, ampak izvirajo od drugje. Odpoved ledvic ali jeter, vnetje maternice, vnetje srednjega ušesa so recimo nekatere od možnih scenarijev. V takšnih primerih vam branje prispevka ne koristi, ampak predvsem potrebujete veterinarja čim prej. V tem prispevku se bomo raje lotili kroničnih bruhanj/cmokanj/slinjenj, ki ne vplivajo na samo počutje kužka. Kadar kuža ne bruha, je videti povsem normalno in tako lahko vemo, da najverjetneje še ni razloga za paniko. Je pa dobro, da pridemo stvari do dna, odkrijemo vzrok in na ta način pomagamo našemu kužku, da zaživi kvalitetnejše življenje.

Kaj nam lahko pove izbruhana vsebina

Pozorni smo na izbruhano vsebino:

  1. V izbruhani vsebini so prisotni še bolj kot ne celi kosi hrane. V tem primeru je naš kuža najverjetneje nekaj takšnega pojedel, kar mu ni ustrezalo ali pa ta hrana deluje kot alergen v njegovem organizmu in je zato prišlo do bruhanja. Druga možnost pa je, da je obrok prehitro pojedel ali pa je prehitro po hranjenju začel se poditi naokrog.
  2. V izbruhani vsebini so na pol prebavljeni delci hrane oziroma je izbruhana vsebina kašasta. To nam da vedeti, da je hrana bila že nekaj časa v želodcu. Vzrok za to vrsto bruhanja je treba iskati v slabši prebavi ali pomanjkanju želodčne kisline, kar povzroči, da hrana »obleži« v želodcu in zato skozi čas začne dražiti. Ob pomanjkanju želodčne kisline imajo kužki ponavadi težave tudi z vetrovi, spahovanjem in napihovanjem. Pogosto se pridruži tudi driska. Vzrokov za slabšo prebavo je spet mnogo – od porušene črevesne flore, vnetij črevesja, pa vse do pomanjkanja prebavnih encimov.
  3. Izbruhana vsebina je rumeno-zelena, včasih penasta tekočina. Gre za t.i. bruhanje žolča. Žolč je zelena gosta tekočina, ki se tvori v jetrih in shranjuje v žolčniku. Ob zaužitju hrane se sprosti v tanko črevo, kjer pomaga pri prebavi maščob. Maščobo razbije na manjše kapljice, da se lažje vsrka preko črevesne stene v kri. Pri bruhanju žolča, žolč iz tankega črevesja preide v želodec, kjer draži sluznico želodca in to povzroči bruhanje.

Kaj nam lahko pove čas bruhanja?

Čas, ko naš kuža bruha pa nam prav tako lahko veliko pove o morebitnem vzroku. Bruhanje takoj po obroku paše v zgornjo prvo skupino. Če gre za hitrega jedca ali hiperaktivnega psa, ki je takoj po hranjenju že pripravljen na akcijo, je samo na nas, da ga v teh trenutkih umirimo, da se hrana lepo prebavi. Kar se tiče »večnih lakotnikov«, ki jim ne uide nobena drobtinica, ki pade iz naše mize, še sploh pa ne na pol razpadli ostanki hrane, ki jih najdejo zunaj, je spet na nas, da jim to preprečimo. Njim se sicer sosedov kompostni kup zdi prava poslastica, vendar jih kužki z občutljivim želodcem, v primerih zaužitja, ponavadi slabše odnesejo. Potem pa so tu še alergije. Detektiva za odrivanje alergij se greste lahko tudi sami in z izločevalno dieto poskusite najti krivca. Vendar kakor meni poročajo obupani lastniki, ki so se tega lotili, je verjetno enostavneje se oglasiti do mene, da naredimo bioresonančno testiranje.

Bruhanje žolča ima spet svoj časovni vzorec saj kužki najpogosteje bruhajo pozno zvečer, ponoči ali zgodaj zjutraj. Pojav zato pripisujejo daljšemu obdobju brez hrane (če psu na primer hranimo samo en obrok dnevno) oziroma pri starejših kužkih zaradi manjše aktivnosti želodca, kar poveča možnost za vstop žolča v želodec. Pogosto se pojavlja pri mladih kužkih ali pasmah z visoko ravnjo energije. Njihova prebava je namreč hitra in želodec zato hitro prazen. Rešitev v tem primeru je lahko enostavna, hranjenje večkrat na dan po malo in obrok pozno zvečer po 19.uri. Imela sem primere, ko so psom v začetni fazi zdravljenja, njihovi lastniki malo hrane ponudili tudi ponoči. To vas lahko reši pred tem, da sredi noči vozite kužka ven bruhat ali poslušate njegovo vztrajno cmokanje.

V primeru bruhanja žolča se je dobro v začetku držati diete. Priporoča se manj maščob v obroku in tudi nižji delež beljakovin. Klasična rešitev je kuhan piščanec in riž, vendar se kužki tu spet precej razlikujejo med seboj. V svoji praksi imam navado, da za vsakega poiščemo individualno rešitev, ki njemu najbolj ustreza.

Bruhanje na pol prebavljene hrane predstavlja bolj kompleksen problem

Če so rešitve na prvi pogled enostavne za prvo in tretjo skupino, pa temu še zdaleč ni tako za kužke, ki po izbruhani vsebini pašejo v drugo skupino. Pri njih je problem ponavadi precej bolj kompleksen in je potrebno reševati več front hkrati. Lahko je problem želodec, črevo, prebavni encimi, ki jih izloča trebušna slinavka ali pa vse troje hkrati. Ni redko, da se tej zmedi pridružijo še kortizol nadledvične žleze ali hormoni ščitnice. Pri teh kužkih je nujen sistematičen pristop, ker sicer z gašenjem samo ene vrste simptomov ne bomo prišli daleč. Nujna je dieta, ki je spet individualno prilagojena. Brez podpornih terapiji prav tako ponavadi ne gre, ker če bi kuža imel dovolj življenjske energije za zdravljenje že v štartu, do tega stanja najverjetneje sploh ne bi prišlo. Ključni so v teh primerih tudi razni prehranski dodatki, ki pomagajo organizmu na mestu, kjer je šibek. Česa se poslužiti je spet stvar vsakega posameznega primera. Sama se vedno odločam na podlagi rezultatov bioresonančnega testiranja v kombinaciji z vidnimi simptomi in zato nikoli ne svetujem nečesa kar tako na pamet.

Ko enkrat poznamo vzrok, vemo kako se lotiti zdravljenja

Poiskati vzrok je v vseh primerih res ključno, ker ko enkrat poznamo vzrok, je veliko lažje začrtati optimalno pot zdravljenja, ki ima zato tudi več možnosti za popolno odpravo bruhanja. No ja, psi so pač psi in občasno bruhanje jim je povsem dovoljeno. Še sploh ker znajo to z največjim užitkom pospraviti za seboj. 🙂